Po Caminu de Santiago

Po Caminu

Zdaj, po več kot treh mesecih, pišem zaključek Camina. Čutim, da moram občutke ujeti v besede – kot pika na i te poti.

Kako so bili tisti trije dnevi v Santiagu? Kako je izgledala pot domov?

V Santiago sva prispela v torek, 6. maja. Sredin dan sva namenila počitku in nakupu avtobusnih kart, saj sva se naslednje jutro odpravila do Fisterre. Noga (otiščanec) je Ivetu začela nagajati, zato sva zadnji del poti opravila na nekoliko bolj udoben način.

V četrtek zjutraj sva peš odšla do avtobusne postaje, tam v miru spila kavo in se nato z avtobusom odpeljala do Fisterre – konca sveta. Od tam naju je čakalo še tri kilometre hoje do »konca zemlje«. Uspelo nama je. Svetilnik, majhna okrepčevalnica in prepadne stene. Usedla sva se na vrh skal in obmolknila v sveti notranji tišini. Konec sveta. Pred nama morje in nebo, ki sta se stikala na obzorju. Sonce je pripekalo. Je to res konec – ali pa pravzaprav šele začetek, kjer so vse možnosti še vedno odprte?

Spogledala sva se in se vrnila v vas. Privoščila sva si hobotnico po galicijsko in nato poiskala znano peščeno plažo. Sezula sva čevlje in namočila noge v hladen ocean. Ooo, kako je prijalo! Nabrala sva nekaj školjk za spomin – Jakobovih sicer nisva našla. Z avtobusom sva se nato vrnila nazaj v Santiago.

Petek je bil dan urejanja letalskih kart. Že dolgo je, kar sva nazadnje letela z Ryanair. Na letališču se je uslužbenka skupaj z nama mučila vsaj eno uro, a na koncu je vse uspelo. Potem še zadnjič nazaj do prenočišča, večerja, spanje … in jutranji zajtrk: tista znana marmelada, maslo, kava. Z lokalnim avtobusom (ki vozi pol ure in stane en evro!) sva se odpeljala na letališče. Vkrcanje je šlo brez težav, vmesni prestop v Memmingenu, nato pa pot do Zagreba.

V soboto ponoči sva končno prišla domov. Srečna. Ponosna na opravljeno pot. Hvaležna drug za drugega, za ustvarjene spomine – čudovita sopotnika.

Meseci doma

Po vrnitvi te seveda vse nekoliko zmede. Jaz sem postala zelo občutljiva. Pritisk informacij je bil nenadoma prevelik. Poročila – ena sama reka negativnih novic: vojne, afere, nesreče … Potrebovala sem več kot mesec, da je ta občutljivost popustila. Poskušala sem ustvarjati, pa ni bilo nič tako, kot sem si želela. Dobra prijateljica mi je svetovala, naj telesu in umu dam čas, da predelata in si opomoreta. Upoštevala sem njen nasvet. Vmes sem skoraj že obupala nad to mojo Martinino mašinco, se pobrala in sedaj delam dalje.

Naprej

Zdaj pa naprej – v lepo jesen in k novim izdelkom. Ninice so celo že na voljo v trgovini. Se še trudim.

Še se beremo. Imejte se lepo, kjerkoli že boste.
Martina