19. dan Camina – Calzada del Coto – Reliegos

343 km do Santiaga

Dan se začne čudovito. Prostovoljec Francisco nam že zjutraj skuha kavo – topla in pripravljena nas pričaka ob zajtrku. Pojeva, se zahvaliva in se odpraviva dalje.

Pred odhodom poslikam še črno-belo stensko poslikavo, delo umetnice Anne Repullovique, ki mi je vedno bolj pri srcu. Njene črno-bele ilustracije s Camino motivi sva srečala že večkrat – danes je bila poslikava z motivom pranja perila nekoč.

Pot naju vodi proti Bercianos del Real Camino. Vmes prečkava avtocesto in ob poti zagledava majhno jezerce, kjer se drevesa zrcalijo v vodni gladini. Danes je vse ravno prav: ravno prav sonca, toplote in vetra. Nič odveč, nič premalo.

Počasi sva se navadila na prostranost mesete – široke planote na višini med 700 in 800 m, kjer prevladujejo polja z žitom in zanimivimi namakalnimi sistemi. Tu in tam se najde tudi kak vinograd, ki ga je zasadil kakšen nostalgičen domačin.

Polja so ogromna. Danes sva opazila dva traktorja pri delu – a že, ko sva jih zagledala, sta bila skoraj že nazaj. Verjetno je dovolj petkrat gor in dol, pa je dan zaključen.

Pot vodi ob lokalni cesti, desno pa naju spremljajo drevesa, ki zdaj že dajejo senco. Leta 2014 so jih komaj posadili – zdaj so zrasla.

El Burgo Ranero naju pozdravi z mirnim trgom pred cerkvijo. Usedeva se na klopco, sezujeva čevlje in nogavice in opazujeva štorklje na cerkveni strehi. Mimo se pripelje župnik na kolesu. Ustavi, nama podari pesem in na zadnjo stran napiše blagoslov. Srčno in nepozabno.

Pot do Reliegosa popestri še počivališče, kjer v skali “čaka” meč. Ive ga poskuša izvleči in postati vitez… a ni šlo. 😄

Zdaj počivava v albergu. Po večerji, ki sva si jo pripravila sama, se še odločava – jutri Leon ali ne? Bova videla.

Lep pozdrav v Slovenijo in lahko noč,
Martina & Ive